GORTINA SKOZI ČAS

Gortina je bila pisno prvič omenjena 20. aprila 1147 kot Godentin v listini pokojnega renskega nadškofa Hartvika. Prva omemba kraja je povezana z Bernardom Spanheimskim, ki je skupaj z ženo Kunigundo dobil po bratovi smrti v dosmrtno uživanje posesti pri Velikovcu in v gornje Dravski dolini, očitno nekaj podložnih kmetij tudi na območju Gortine. Ime kraja Gortina se je zaradi pogostega menjavanja lastništva od prvega zapisa Godentin velikokrat spremenilo (Godenstein, Godentetein, Godenteyn, Gorentein, Gorentain, Gorenten, Godenten, Gortten, Gegenthal in Gortina).

Ob reki Dravi se je razvilo naselje Ribičje, ki je dobilo ime po mestu, kjer so se zbirali ribiči, ki jim je reka Drava dajala hrano, vodo in osnovne pogoje za preživetje. V Ribičju naj bi bili odkriti sledovi zidovja in rimske ceste in nekaj sto metrov od cerkvice sv. Petra na območju Ribičja naj bi se po starem izročilu nahajalo »Belo mesto«. Cerkev sv. Petra se prvič omenja leta 1326. Pod pragom cerkve je viden del antičnega nagrobnika.

Belo mesto

Del antičnega nagrobnika

Leta 1185 je ministerial štajerskega vojvode Adarlam iz Ribičja prepustil Šentpavelskemu samostanu 7 svojih podložnih kmetij. Med leti 1193 in 1220 sta samostanu po eno kmetijo pri Ribičju in na Gortini podarila Kolon Vuzeniški ter Gotfried iz Grabsteina. V drugi polovici 12. in v 13. stoletju sta se kot lastnika podložnih kmetij na območju Gortine med drugimi pojavljala admontski in šentpavelski dominikanski samostan.
V 17. stoletju se je začelo razvijati vaško središče okoli cerkvice sv. Štefana, ki se v virih prvič omenja leta 1724.
Leta 1848 je bil sprejet odlok o postopnem ustanavljanju občin, med katerimi je bila ustanovljena tudi občina Gortina, ki je obsegala Spodnjo in Zgornjo Gortino, Ribičje in Vrata.
Leta 1884 se je odprla podružnična osnovna šola na Vratih – na Mlinarjevi domačiji. Neuradno je otroke na območju Gortine že pred tem datumom pisanja in branja učil kmet Filip Par z Vrat. Na Vratih je bila že leta 1920, v času kraljevine, slovenska šola.

Na sredini učitelj Senekovič, levo župan Hribernik in desno trgovec Tulč

Ob štetju prebivalstva, leta 1921, je bilo v občini Gortina 587 prebivalcev; za nemško narodnost se ni opredelil nihče. Leta 1931 je bilo prebivalcev že 614. Med obema svetovnima vojnama sta po do sedaj znanih podatkih na kulturnem področju delovala samo Godba na pihala, ki se prvič omenja že leta 1910, ter Godci z Gortine.

Svetovna gospodarska kriza, leta 1929, je prizadela tudi območje Gortine in Mute. Kmetje niso bili več sposobni plačevati davkov, kar se je poznalo tudi na občinskih proračunih. V Dravski banovini (pretežno območje današnje Slovenije, brez Primorske) je bilo takrat preko 1000 manjših občin, ki tudi zaradi gospodarske krize niso bile več sposobne normalno poslovati, zato je bil na nivoju države sprejet sklep o združevanju manjših občin v večje. Občini Muta in Gortina sta se združili v eno občino. Oktobra 1933 je bil za župana skupne Občine Muta izvoljen Hribernik Ivan s Spodnje Gortine.

Bognarja pri Krivcu

KOVAČIJA JANIŠ

Po prvi svetovni vojni se je na kmetiji pri Krivcu razvila obrt kovaštva in kolarstva. Kovali so se predmeti za potrebe kolarstva – za izdelavo kovinskih delov koles in vozov ter drugih kovanih predmetov za potrebe tistega časa. Lastnik kmetije in kovačije, Friderik Janiš, je kot glavni mojster v kovačiji izšolal veliko mladih mojstrov, ki so morali svoje znanje pokazati pred mojstrsko izpitno komisijo iz Ljubljane. Z uspešno opravljenim izpitom so dobili mojstrsko spričevalo, ki je imelo velik pomen pri pridobitvi službe v drugih obrtniških delavnicah in tovarnah.

Kovačija janiš

Janiš Friderik

MLIN NA VETER PRI KRIVCU

Gortina se nahaja v kotlini, kjer pogosto občutimo veter, ki nam občasno povzroča težave. Po letu 1925 so pri Krivcu izkoristili mojstrsko znanje in uporabili moč vetra, tako da so postavili mlin, ki ga je poganjal veter. Kot vidimo na sliki, to ni bil običajen mlin na veter, kot smo jih vajeni na Nizozemskem, ampak je bila to svojstvena inovacija, saj se je vetrnica vrtela v vodoravnem in ne v navpičnem položaju. Pol okrogla, več metrov dolga peresa vetrnice so zajela večje količine vetra in zavrteli so se težki mlinski kamni, ki so mleli zrnje. Pri Krivcu so morali poskrbeti, da je bilo na mlinu vedno dovolj zrnja, da mlin ni tekel v prazno, saj so se s tem lahko obrabili mlinski kamni. Zaradi tega so na omenjeni kmetiji mleli tudi za okoliške kmete. V 60. letih, ko smo dobili elektriko s hidroelektrarn na reki Dravi, se je opustilo veliko mlinov na naravni pogon, npr. na vodo, opustil pa se je tudi mlin na veter na Krivčevi kmetiji.

Mlin na veter

Prvi hidrant na Gortini

VODOOSKRBA PRED MNOGIMI LETI

Že leta 1932 je bil na Gortini zgrajen vodovod, dolžine 90 m. Voda je iz gozda nad Gortino pritekla po lesenih ceveh v korito v vasi. Leta 1959 se je zgradil vodovod s kovinskimi cevmi in tudi prvi hidrant v centru Gortine.

Obiranje hmelja

HMELJARSTVO

Prva njiva hmelja na Gortini se je posadila leta 1957 s sorto Savinjski golding, takrat najbolj priznano sorto hmelja, kar velja še danes. Na začetku hmeljarstva na Gortini so bila vsa dela ročna, razen oranja, kultiviranja in škropljenja. Družine z otroki so komaj čakale čas obiranja. Obiralci so vztrajali od zore do mraka, dan na dan, da bi čim več zaslužili. Leta so minevala in obiralce je zamenjal obiralni stroj. Leta 1984 se je v hmeljišču še zadnjič oglasila pesem obiralcev.

Stroj za napenjanje vrvi v hmeljišču

Izgradnja elektro transformatorske postaje leta 1956

Kraj Gortina je znan po tem, da se je skupaj z občino veliko naredilo z udarniškim delom. Tako se je gradil zgoraj omenjeni vodovod, električni vodi in transformatorska postaja leta 1956, avtobusne postaje in kabelska televizija.

Povzeto iz zbornika Gortina ob 870-letnici Gortine